Linneus je bil zdravnik, botanik in naravoslovec, rojen leta 1707. Zaslužen je za binomsko nomenklaturo, ki se uporablja za sodobno znanstveno klasifikacijo.

Ker je bil nagnjen k poklicu v cerkvi, ga je njegova strast do botanike tako prepričala, da ga je oče poslal na univerzo, kjer se je odločil za študij medicine. Še med študijem je začel oblikovati svojo teorijo taksonomske klasifikacije, ki je temeljila na razmnoževalnih organih rastlin, in tako dobil mesto učitelja v botaničnem vrtu, vendar ga je luteranska skupnost obsodila, ker je to metodo na nečasten način utemeljil na "spolnem aparatu" rastlin.

Njegova dolga kariera zdravnika in botanika ga je pripeljala do tega, da je izvajal in nato organiziral znanstvene odprave po vsem svetu ter ustvaril herbarij s približno 14 300 primerki, ki ga še danes hrani Linneova družba v Londonu. Veliko je prispeval tudi k preučevanju epidemičnih bolezni, rastlinski farmakopeji in dietetiki, vendar je bilo njegovo glavno delo "Systema Naturae", delo v šestih zvezkih, v katerem je opisal hierarhično klasifikacijo naravnega sveta, saj je dejal: "Če ne poznaš imen, umre tudi znanje o stvareh."

Na njegovem grobu je na njegovo željo napis "Princ botanikov".

Bil je zdravnik v rudniku v Idriji, bil je navdušen nad naravo in se je posvečal ne le rastlinstvu, temveč tudi entomologiji in mineralogiji. V primerjavi z botaniki pred njim je Scopoli pri razvrščanju uporabljal Linnejevo metodo, primer katere je priročnik "Flora Carniolica", ki ga je objavil leta 1772, opremljen s podrobnimi ilustracijami, v katerem je naštetih kar 180 vrst, ki se pojavljajo na tem območju, vendar izvirajo s Krasa, med njimi Cardamine irsuta in Cardamine stolonifera. Veliko je obiskoval območje okoli Idrije in Gorice, na območju klifov ob morju blizu Duina pa je odkril znamenito Centaurea kartschiana, rastlino, ki zaradi svojega minimalnega območja razširjenosti predstavlja enega najdragocenejših primerov stenoendemizma v Furlaniji-Julijski krajini. Prav tako na Krasu najde in z risbami dokumentira obsežne formacije zdravilne strašnice (Salvia officinalis) v bližini Aurisine. Prvič opiše tudi Carpinus orientalis v gozdu Cernizza v Duinu in Chrithmum maritimum na območju bližnje ribiške vasi. Njegovo ime nosita Scopolia carniolica, rastlina podleska, ki je k nam prišla z Vzhoda, in skopolamin, halucinogeni alkaloid, pridobljen iz rastlin iz rodu solanaceus.

Rodil se je leta 1728 v Beogradu in dolga leta poučeval matematiko in fiziko, nato pa se je posvetil znanstvenemu raziskovanju, od botanike do entomologije in geologije. Ko se je preselil v Celovec, je zbral veliko florističnih primerkov in nizozemskemu botaniku Nikolausu Josephu von Jacquinu posredoval podrobne opise za njegove traktate, v zameno pa mu je želel posvetiti rod Wulfenia.

Na primer, odgovoren je za odkritje Wulfenia carinthiaca Jacq, Chamaecytisus purpureus Scop., pa tudi minerala wulfenit, odkritega v rudnikih Raibl.

Njegovo ime nosijo tudi Primula wufeniana, Semperivum wulfenii in podvrsta Euphorbia charachas subsp. wulfenii.

Rodil se je leta 1739 in je bil Scopolijev naslednik kot rudarski kirurg v Idriji ter nadaljeval botanične študije. Kot neutruden pohodnik je na svojih izletih prišel vse do gore Amariana, kjer je našel Scabiosa graminifolia in Spiraea decumbens ssp. tomentosa, redko vrsto v Karnijskih Predalpah. Hacquet je vzdrževal številne stike z botaniki zunaj Alp, zlasti s Franzem Ksaverjem von Wulfenom, ki mu je posvetil odkrito rastlino Wulfenia carinthiaca Jacq. Hacquet se je posvetil pripravi atlasa kranjskih vrst s posebnim poudarkom na alpskih vrstah, na gori Tricorn je našel Gentiana terglouensis in narisal skrivnostno Scabiosa trenta, rastlino, ki jo bo stoletje pozneje de Tommasini naročil Juliju Kugyju, naj jo najde v gorah Val Trenta. Kugy jo je iskal do konca življenja, dokler ni avstrijski botanik Anton Kerner von Marilaun analiziral originalnega primerka v herbariju ljubljanskega muzeja in ugotovil, da gre v resnici za Cephalaria leuchanta, rastlino, ki je pogosta v istrskem primorju. Hacquetu sta posvečena Hacquetia epipactis (Scop.) DC. dežen, ki raste v mešanih listnatih gozdovih od Slovenije z največjo razširjenostjo proti severu pri Cividalu, in Pedicularis hacquetii.

Zaradi revolucije je pobegnil iz Francije in konec leta 1700 prispel v Furlanijo, kjer je ostal nekaj let. Kot strokovnjak za botaniko je opravil številne ekskurzije v različne dele Furlanije, vse do Karnije, pri čemer je lahko računal na pokroviteljstvo grofa Attimisa, grofa Nicolòja di Concina pri San Danielu in drugih uglednih družin na tem območju. Rezultat štiriletnega študija je bil žal izgubljen herbarij z 1250 rastlinami, leta 1802 pa je bil objavljen prvi katalog rastlin Furlanije in Karnije. Eden od njegovih znanih stavkov se glasi: "Botanik je podoben mornarju, ki kljub vsem težavam dolgih potovanj in nevarnostim, ki jih je prestal, dan po vrnitvi odide novim nevihtam naproti". Zaslužen je za opis Sesleria juncifolia Wulfen.

Rodil se je leta 1773 v Idriji in pred zaobljubami začel študirati filozofijo in teologijo. Zaradi slabega zdravja pa ni mogel opravljati cerkvenih dolžnosti, zato se je posvetil pedagoškemu delu in bil nazadnje direktor, prefekt in nazadnje profesor botanike in naravoslovja v Ljubljani.

Bil je strasten preučevalec kranjske flore, zato je poskrbel za ustanovitev njej v celoti posvečenega vrta z več kot 600 rastlinami. Njegovo ime ostaja v rodu Hlanikia, katerega edina vrsta je nežna Hladnikia pastinacifolia Rchb. in mu jo je posvetil nemški botanik Ludwig Reichenbach.

Bil je kustos zbirke v javnem muzeju Rudolfinum in ustanovitelj Botaničnega vrta v Ljubljani.

Rodil se je leta 1794 v Trstu, se ukvarjal s pravom in politiko ter postal podestà tržaške občine. Strasten botanik se je posvetil raziskovanju flore Julijskih Alp, Istre in Dalmacije ter skupaj z Bartolomeom Biasolettom opravil več znanstvenih odprav, na katerih je zbral številne rastline, kasneje opisane kot nove za znanost. Tommasini je imel osebne stike in korespondenco z najbolj znanimi botaniki v Evropi in Ameriki, s čimer je na Kras opozoril takratne znanstvenike. Bil je tudi odgovoren za sestavo obsežnega herbarija, v katerem je bil zabeležen tudi kraj nabiranja, kar je bilo doslej izpuščeno. Centaurea tommasinii A. Kern, Campanula tommasiniana W.D.J.Koch, Euphorbia tommasiniana Bertol., Juncus tommasinii Parl., Linum tommasinii Rchb., Moehringia tommasinii Marches., Onobrychis arenaria subsp. tommasinii (Jord.) Asch. & Gräbn., Potentilla acaulis subsp. tommasiniana F.W. Schultz, Seseli tommasinii Rchb.f., Tragopogon tommasinii Sch.-Bip..